Metodološke smernice

V tem dokumentu predstavljena metodološka načela se naslanjajo na relevantne standarde ISO, navedene v nadaljevanju, ter na temeljna tuja in domača strokovna dela s področja terminološke vede.

ISO 704:2000 Terminology work - Principles and methods ISO 860:1996 Terminology work - Harmonization of concepts and terms ISO 1087-1:2000 Terminology work - Vocabulary - Part 1: Theory and application

Definicije temeljnih izrazov:

• Termin je jezikovno poimenovanje določenega pojma na specializiranem ali strokovnem področju. Termin je lahko eno- ali večbesedna enota, lahko je tudi kratica, vsebuje lahko simbole, formule ali druge nejezikovne elemente, v širšem smislu pa med termine štejemo tudi nekatera imena in nazive.
  [term: Designation of a defined concept in a special language by a linguistic expression. ISO 1087]
• Pojem je abstraktna miselna enota, nekakšen atom znanja, ki ni vezan na jezik. Za isti pojem se lahko v enem jeziku uporablja več poimenovanj, pogosta pa je tudi situacija, da v nekem jeziku ni poimenovanja za določeni pojem, čeprav je ta jasno opredeljen in ga je mogoče opisati s sorodnimi pojmi.
  [concept: A unit of thought constituted through abstraction on the basis of properties common to a set of objects. ISO 1087]
• Terminologija ima dva pomena:
  • nabor jezikovnih poimenovanj pojmov neke stroke, na primer geološka, medicinska, planinska terminologija,
  • veda, ki se ukvarja s termini kot poimenovanji za specializirane pojme določenega področja.
  
  [terminology: Set of terms representing the system of concepts of a particular subject.
  terminology science: The scientific study of the concepts and terms found in special language. ISO 1087]

Sodobno večjezično terminološko delo naj bi temeljilo na pojmovnem načelu. To pomeni, da se ukvarjanje s terminologijo prične s pojmi in razmerji med njimi, za določeni pojem pa se poišče obstoječa poimenovanja v enem ali več jezikih. En terminološki vnos v terminološki zbirki ustreza enemu pojmu, ta pa ima lahko v določenem jeziku več konkurenčnih poimenovanj. Kadar je za določeni pojem v enem jeziku več možnih poimenovanj, je naloga terminologov, da v sodelovanju s strokovnjaki poiščejo prednostni termin in to v terminološki zbirki ustrezno označijo.

Glavni načeli terminološkega dela sta ustreznost in usklajenost, pri čemer se prvo nanaša predvsem na pomensko, besedilno, jezikovno, strokovno in funkcionalno ustrezanje izraza, drugo pa na doslednost in enotnost pri njegovi rabi. Pri iskanju terminoloških rešitev za določeni specializirani pojem je dobro poznati in upoštevati sorodne pojme ter poimenovanja zanje, nadpomenke in podpomenke (če obstajajo), ter druge pojme in poimenovanja iz tega pomenskega polja, ki opisovani pojem pomagajo natančno opredeliti. Takemu načinu terminološkega dela pravimo ontološki pristop, kar pomeni, da termin razumemo kot poimenovanje določenega strokovnega pojma, ki je razlikovalno umeščen v pojmovno polje tistega strokovnega področja. Te podatke je v določeni meri mogoče vnašati tudi v terminološke zbirke za prevajalske namene.

Tvorjenje terminov je dinamičen proces, ki v idealnem primeru poteka z izmenjavo mnenj med strokovnjaki določenega področja in jezikoslovci, pogosto pa do tvorjenja izraza za določeni pojem – dokler ta ni ustaljen – pride v več različnih situacijah, zato se vzporedno oblikuje več terminoloških rešitev. Te je smiselno in za urejeno terminologijo nujno s terminološkim dogovorom poenotiti.

Kako izbrati najustreznejši termin?

Pri izbiri najustreznejšega termina je torej treba presoditi jezikovno- in terminološkosistemske lastnosti terminoloških predlogov na podlagi več podatkov:

I. Pomen
Ali termin natančno poimenuje vsebino?
Ali je termin presplošen?
Ali je termin dvoumen?
Ali daje termin asociacijo na napačno vsebino?

II. Raba
Kateri termin je rabljen bolj pogosto?
Ali termin rabijo različni strokovnjaki?
Ali in kako se termin pojavlja v različnih besedilih (npr. v strokovnih člankih, zakonodaji, novinarskih prispevkih)?
Ali je bil en termin v začetku sicer pogostejši, nato pa ga je zamenjal drugi, ki se vse bolj uveljavlja ali ga je po dogovoru kot ustreznejšega sprejela tudi stroka?
Ali je termin ustaljen?

Ali se termin da posloveniti v zapisu in brez izgovornih težav pregibati?
Ali se iz termina da narediti samostalnik, glagol, pridevnik?
Ali se iz termina da narediti besedno zvezo?

III. Izvor
Ali gre za termin iz latinščine in grščine?
Teh praviloma ne prevajamo, temveč samo prilagodimo v zapisu. Sicer pa če v slovenščini besedna družina iz takega korena že ustaljeno obstaja v podomačeni obliki, tudi novi termin praviloma naslonimo nanjo.
Ali je termin kratični?
Možnosti pri prevzemu kratice sta dve:
a) prevedemo besedo ali besedno zvezo, iz katere je nastala kratica, in tvorimo iz te podstave novo (slovensko) kratico;
b) prevedemo besedo ali besedno zvezo, iz katere je nastala kratica, medtem ko nove kratice ne tvorimo in ostanemo pri prevzeti, s tem da jo praviloma izgovarjamo po slovensko.
V praksi je bolj pogost drugi način.
Ali je termin po nastanku iz lastnega imena?
Takim novim terminom praviloma ne iščemo popolnoma novih (nelastnoimenskih) slovenskih ekvivalentov.

IV. Dolžina, pomenska in izrazna povezanosti z že obstoječimi termini
Ali je mogoče oblikovati enobesedni ali vsaj ne več kot dvobesedni termin?
Ali je smiselno narediti kratico?
Ali je mogoče terminološki pomen dodati besedi ali zvezi besed, ki že obstaja?
Ali je iz že besede (termina) mogoče narediti nov termin z dodatkom obrazila?

Podatke o rabi je mogoče ob slovarjih, enciklopedijah in spletnih brskalnikih pridobiti tudi iz vzporednih (Evrokorpus, IJS-Elan, Trans) in enojezičnih korpusov (FidaPLUS, Ikorpus, KoRP itd.). Iz korpusov in besedilnih zbirk lahko črpamo informacije o rabi terminov na različnih področjih ali v različnih besedilnih vrstah, pa tudi stilne, skladenjske in kolokacijske informacije. Korpusi so povsem drugačen jezikovni vir kot slovarji in terminološke zbirke, saj so v njih zbrana besedila odsev jezikovne realnosti. To z drugimi besedami pomeni, da korpusi vsebujejo tudi primere neustaljene in neprimerne jezikovne rabe. Z ustrezno kritičnim pristopom in zmožnostjo interpretacije pridobljenih podatkov pa so korpusi neprecenljiv vir tudi za terminologe.